Vrzdenec

Na koncu horjulske doline, kjer začne Šujica, ali kot ji pravijo domačini "Velika voda", oblikovati horjulsko dolino, se razprostira Vrzdenec, kamor spadajo tudi zaselki Zagorica, Gošavje in Kisovnik. 

Vas, ki jo obkrožajo številni studenci, naj bi ime dobila po tem, da je nastala prav na vrhu studenca (VRH ZDENC), pozneje pa se je vas razširila tudi na drugo stran Studenca. O Studencu je že Valvasor napisal, da je poleti hladen kot led, bister pa kot kristal in so takrat celo razmišljali, da bi ga speljali v Ljubljano za vodovod. vaški vodovod napaja izvir Sopošče, ki izvira nad cerkvijo. Vrzdenec ima še dva čvrsta izvira: Deklevšek in Jazba. Tudi tu je nižinski svet bolj močvirnat.

Vas leži na prisojni strani doline, ki jo obdajajo hribi: reber (480 m), Bašev grič, Tičnica, Sredigrič in na južni strani vasi hrib Tabor (491 m) oz. Rožmanov hrib, kjer je bila utrdba pred Turki. Tu so našli tudi kamnito in bronasto sekiro.

Na Podtaboru je v fevdalnem obdobju stal grad. Ostale so le razvaline in pripovedke o krutem graščaku, ki je tu baje živel z ženo in hčerko. Od kmetov je zahteval, da so hodili na dnino in mi delali tlako. Zaradi njegove krutosti ga ljudje niso marali in so se ga hoteli znebiti. Graščak je pazil, da je bil v gradu do zvonjenja Ave Marije. Tlačani so to dobro vedeli, pa so se pogodili s cerkovnikom, da je nekega večera prej zvonil. Graščak je obrnil konje in se vračal na grad, ko so ga v zasedi pričakali kmetje in ga ubili. Žena in hčerka sta po tem dogodku zbežali, grajsko zemljo pa so si kmetje razdelili, ker prej svoje niso imeli.

Blizu Kisovnika je Zamejška jama.

Na Vrzdencu se je 29. decembra 1843 v leseni bajti ob Rožmanovem mlinu rodila Cankarjeva mati - Neža Pivk. Zaradi velike ljubezni in vere v lepšo bodočnost svojih otrok, je postala vzor dobrote in plemenitosti slovenske matere. Bila je glavna oseba Cankarjevih najlepših del, neprestano živa, nepozabna in neumrljiva. O svojem najobsežnejšem delu v romanu "Na klancu" pravi sam: "To je spomenik moji materi - in takega spomenika še ni imela kmalu človeška mati. Pisal sem ga z veliko ljubeznijo." Pretresljivo je prikazal mater tudi v nekaterih manjših črticah, kot so: Desetica, Skodelica kave, Sveto obhajilo, Vrzdenec in drugi. V teh in drugih Cankarjevih delih bo večno živel spomin na preprosto kmečko ženo, Nežo pivk .- Cankar, ki se je rodila med predniki na Vrzdencu in tu preživela leta mladosti, med kopo otrok pa vzgojila tudi sina Ivana - največjega slovenskega pisatelja, ki ga pozna in slavi ne le slovenski narod, temveč ves kulturni svet.
Ko je bilo Neži 4 leta, se je njen oče, ki je delal pri bogatem Rožmanu, smrtno ponesrečil. Njena mati Micka Sedej - Šteficova iz hiše št. 28 se je s štirimi otroki morala preseliti iz koče in odšla k sorodnikom na vas. Tu je opravljala poklic hlapca. Okrog leta 1855 se je preselila na Vrhniko, kjer je upala, da bo več zaslužila. Nežki je bilo takrat 12 let.
Ko je bila Neža stara 24 let, se je poročila z vrhniškim krojačem Jožefom Cankarjem. Z njim se je prebijala skozi trdo življenje. V sedemnajstih letih se jima je rodilo 12 otrok. Osmi med njimi je bil Janez - Ivan, rojen 10. maja 1876. 

Najlepši kulturni biser horjulske doline pa je vsekakor vrzdenška cerkev, romanska stavba, verjetno iz 13. stoletja, in njene freske iz 14., 15. in 16. stoletja. Največja povojna akcija spomeniškega urada v Ljubljani je odkritje treh ciklov fresk iz različnih dob. Vse delo je po navodilih Spomeniškega konservatorija izvršil Matej Sternen (1925, 1926).
Leta 1925 je bila preiskana ladja cerkve. najdeni sta bili dve plasti stenskih slik, druga na drugi. Vrhnja plast iz začetka 15. stoletja je bila sneta s stene in prenešena v Narodni muzej v Ljubljani, po njeni odstranitvi je bila odkrita starejša spodnja plast iz 14. stoletja, fiksirana in nekoliko retuširana, ki je sedaj dostopna ogledu v cerkvi.
Leta 1926 pa je bil preiskan prezbiterij in odkrite freske iz druge polovice 15. stoletja (1470). 

Sedanja oblika cerkve je plod večkratnih prezidav:
najstarejša je lepo obokana ladja, postavljena že v romanski dobi, kar dokazuje romansko okno na severni steni iz prve polovice 13. stoletja, gotski prezbiterij z rebrastim svodom, slonečem na konzolah, iz druge polovice 14. stoletja, obok v ladji pa je iz prve polovice 18. stoletja. Na severni steni prezbiterija je majhna zakristija. Sedanji stolp je prizidan fasadi šele sredi 17. stoletja (nad zvonikovimi linijami iz leta 1658). Zaradi pilistrov, novih oken in obokov (18. stoletje) so bile freske na stenah močno poškodovane, zato so jih pobelili. Glavna tema slik je tvorila Kristusovo življenje in trpljenje.

Ohranile so se slike: Rojstvo Jezusovo, Oznanjanje pastirjem, Poklon neugotovljenega moža in žene novorojenemu in Poklon Sv. Treh kraljev.

Cerkev sv. Kancijana je pod spomeniškim varstvom. Na pokopališču je tudi stara kostnica , saj so v času, ko je bila na Vrzdencu še podružniška fara, pokopavali mrtve celo iz Šentvida.

Cerkev sv. Kancijana je bila podružnica polhograjske župnije. Leta 1733 pa je bil ustanovljen beneficij na Vrzdencu. Stalni duhovnik je postal domačin župnik Gregor Tottingen. Od 1785-1787je obstajal pri cerkvi, nato pa so jo leta 1787 prenesli v Horjul, na pobudo Horjulcev. S tem so se strinjali tudi Podolničani in Zaklančani. to je dvignilo veliko prahu, saj se Vrzdenčani s tem niso strinjali in so celo skrili monštranco. Še danes ni povsem pozabljeno (vedno obstaja neko tiho tekmovanje med Horjulci in Vrzdenčani).

Vrzdenčani so si dolga leta prizadevali izgradnjo poslovilne vežice v neposredni bližini cerkve sv. Kancijana.

Po desetletju različnih gradbenih in konservatorskih aktivnostih na cerkvi se jim je ta želja le uresničila. Leta 2020 je Vrzdenec dobil končno podobo z najnovejšo pridobitvijo, poslovilno vežico svetega Krištofa, ki s svojo modernostjo daje poseben kontrast in pečat. Poleg objekta pa je svoje mesto našel tudi kip, posvečen Neži Cankar, rojeni Pivk, materi našega največjega pisatelja.

Poslovilna vežica, lepa, unikatna stavba, ki jo je zasnoval arhitekt Andrej Briški, v notranjosti skriva edinstveno podobo. Originalno fresko svetega Krištofa iz 16. stoletja. Ta je stavbi zaradi svoje višine tudi dala takšen izgled, saj so morali višino in širino strehe prilagoditi tej dragocenosti. Originalna freska je bila namreč zaradi vidnega propadanja in škodljivih vplivov okolja leta 2001 sneta z južne zunanje stene prezbiterija cerkve in restavrirana ter shranjena v restavratorskem centru v Ljubljani. Leta 2003 so na to mesto naslikali kopijo, original pa je čakal, shranjen v Ljubljani vse do 3. decembra 2019, ko so jo vgradili v notranjost poslovilne vežice. Tudi zato je vežica dobila ime po svetem Krištofu, zavetniku popotnikov in enem izmed 14 zavetnikov v sili, ki goduje 24. julija.

Kip, posvečen materi Ivana Cankarja predstavlja kmečko ženo z ruto in simbolizira podobo vseh slovenskih vernih trpečih mater. Cankar je imel do svoje matere izredno spoštljiv odnos z občutki krivde. Povsod, kjer jo omenja, zaznamo izredno naklonjenost do nje. 

Kip je izdelal umetnik Edin Ščuk, ki je ponosen, da je del te zgodbe in da so se v odboru na koncu odločili za tega izmed skupno treh osnutkov. Tudi sam kamen, iz katerega je izklesal podobo matere, je slovenski, gre za kraški masivni apnenec z rudistnimi lupinami (Repenska formacija, Repen/Kopriva), ki bo z leti in vremenskimi vplivi pridobival na žlahtnosti in patini.

Napis na doprsnem kipu: »V spomin Neži Cankar, rojeni Pivk na Vrzdencu (1843– 1897). Na materinem obrazu je odseval ta nebeški svit. Iztegnila je roko in pokazala na cerkev. »Tam je Vrzdenec!« Njen glas je bil globok, mehak in zamišljen, kakor da bi rekel otrok: »Tam so nebesa.« Ivan Cankar, Podobe iz Sanj: Vrzdenec, 1917«

Pred vasjo je lepo razpelo - dar vrzdenških mladeničev in deklet.

Na obrobju vasi v Rožman se nahaja družinski živalski vrt Rožman, ki privablja vedno več obiskovalcev.