Vaško perišče v Horjulu
Vaško perišče v Horjulu
Kulturna dediščina
Horjul, 1354 Horjul
Vaško perišče stoji v središču Horjula, nedaleč stran od cerkve sv. Marjete.
Na perišču so prale ženske, ki doma niso imele vodnjaka. Tja so hodile enkrat na teden ali enkrat na štirinajst dni. Pri perišču so se velikokrat tudi družile, skupaj zapele in se pogovarjale. Tja so hodile prat svoje perilo. Tega je bilo precej, zato so si nekatere perilo pripeljale kar z vozom. K perišču pa so pogosto pripeljale tudi svoje otroke, ki so se med tem časom zamotili sami z igranjem različnih iger.
Najprej so si perilo razdelile na rjuhe, brisače in oblačila. Nato je bilo ročno pranje perila razdeljeno na tri faze. Perilo so najprej pustile nekaj ur namakati v mlačni vodi, pomešani z lugom, da se je perilo dobro zmehčalo. Vodo so si pogrele doma in jo prinesle do perišča ali pa so si pri perišču že prej zakurile in nato pogrele vodo tam. Perilo so v primeru res trdovratnih madežev predhodno kuhale, da se je umazanija izločila. Temu je sledil najtežji del, to je "izpiranje". Perilo so začele militi tako, da so kos oblačila položile na ribežen in drgnile z milom, dokler ni bilo čisto. To so ponovile večkrat, še posebej, če je imel kakšen kos oblačila madež, ki ni izginil prvič. Ko je bilo perilo čisto, so ga ožele, nato pa je vsaka perica vzela po en kos oblačila in ga začela metati po kamniti plošči in nazaj do sebe, dokler ni bilo perilo skoraj suho. Doma so ga obesile zunaj ali na podstrešju, da se je perilo posušilo, potem so ga zlikale.
Poleg funkcije pranja je bilo perišče znano tudi kot "informacijsko središče", saj so si gospodinje med delom izmenjale vse aktualne podatke o dogodkih od blizu in daleč.
Na perišču so prale ženske, ki doma niso imele vodnjaka. Tja so hodile enkrat na teden ali enkrat na štirinajst dni. Pri perišču so se velikokrat tudi družile, skupaj zapele in se pogovarjale. Tja so hodile prat svoje perilo. Tega je bilo precej, zato so si nekatere perilo pripeljale kar z vozom. K perišču pa so pogosto pripeljale tudi svoje otroke, ki so se med tem časom zamotili sami z igranjem različnih iger.
Najprej so si perilo razdelile na rjuhe, brisače in oblačila. Nato je bilo ročno pranje perila razdeljeno na tri faze. Perilo so najprej pustile nekaj ur namakati v mlačni vodi, pomešani z lugom, da se je perilo dobro zmehčalo. Vodo so si pogrele doma in jo prinesle do perišča ali pa so si pri perišču že prej zakurile in nato pogrele vodo tam. Perilo so v primeru res trdovratnih madežev predhodno kuhale, da se je umazanija izločila. Temu je sledil najtežji del, to je "izpiranje". Perilo so začele militi tako, da so kos oblačila položile na ribežen in drgnile z milom, dokler ni bilo čisto. To so ponovile večkrat, še posebej, če je imel kakšen kos oblačila madež, ki ni izginil prvič. Ko je bilo perilo čisto, so ga ožele, nato pa je vsaka perica vzela po en kos oblačila in ga začela metati po kamniti plošči in nazaj do sebe, dokler ni bilo perilo skoraj suho. Doma so ga obesile zunaj ali na podstrešju, da se je perilo posušilo, potem so ga zlikale.
Poleg funkcije pranja je bilo perišče znano tudi kot "informacijsko središče", saj so si gospodinje med delom izmenjale vse aktualne podatke o dogodkih od blizu in daleč.