Cerkev sv. Kancijana na Vrzdencu
Cerkev sv. Kancijana na Vrzdencu
Sakralni objekti
Evgen Simonišek
Cerkev sv. Kancijana Vrzdenec, 1354 Horjul
Cerkev sv. Kancijana je romanska stavba, verjetno iz 13. stoletja, in njene freske iz 14., 15. in 16. stoletja in je spomeniško zaščitena.
Največja povojna akcija spomeniškega urada v Ljubljani je odkritje treh ciklov fresk iz različnih dob. Vse delo je po navodilih Spomeniškega konservatorija izvršil Matej Sternen (1925, 1926). Leta 1925 je bila preiskana ladja cerkve. Najdeni sta bili dve plasti stenskih slik, druga na drugi. Vrhnja plast iz začetka 15. stoletja je bila sneta s stene in prenešena v Narodni muzej v Ljubljani, po njeni odstranitvi je bila odkrita starejša spodnja plast iz 14. stoletja, fiksirana in nekoliko retuširana, ki je sedaj dostopna ogledu v cerkvi. Leta 1926 pa je bil preiskan prezbiterij in odkrite freske iz druge polovice 15. stoletja (1470).
Sedanja oblika cerkve je plod večkratnih prezidav. Najstarejša je lepo obokana ladja, postavljena že v romanski dobi, kar dokazuje romansko okno na severni steni iz prve polovice 13. stoletja, gotski prezbiterij z rebrastim svodom, slonečem na konzolah, iz druge polovice 14. stoletja, obok v ladji pa je iz prve polovice 18. stoletja. Na severni steni prezbiterija je majhna zakristija. Sedanji stolp je prizidan fasadi šele sredi 17. stoletja (nad zvonikovimi linijami iz leta 1658). Zaradi pilistrov, novih oken in obokov (18. stoletje) so bile freske na stenah močno poškodovane, zato so jih pobelili. Glavna tema slik je tvorila Kristusovo življenje in trpljenje.
Ohranile so se slike: Rojstvo Jezusovo, Oznanjanje pastirjem, Poklon neugotovljenega moža in žene novorojenemu in Poklon Sv. Treh kraljev.
Originalna freska sv. Krištofa je bila zaradi vidnega propadanja in škodljivih vplivov okolja leta 2001 sneta z južne zunanje stene prezbiterija cerkve sv. Kancijana in restavrirana ter shranjena v restavratorskem centru v Ljubljani. Leta 2003 so na to mesto naslikali kopijo, original pa je čakal, shranjen v Ljubljani vse do 3. decembra 2019, ko so jo vgradili v notranjost poslovilne vežice na Vrzdencu.
Na pokopališču je tudi stara kostnica, saj so v času, ko je bila na Vrzdencu še podružniška fara, pokopavali mrtve celo iz Šentvida. Cerkev sv. Kancijana je bila tudi podružnica polhograjske župnije. Leta 1733 pa je bil ustanovljen beneficij na Vrzdencu. Stalni duhovnik je postal domačin župnik Gregor Tottingen. Od 1785-1787 je obstajal pri cerkvi, nato pa so jo leta 1787 prenesli v Horjul, na pobudo Horjulcev. S tem so se strinjali tudi Podolničani in Zaklančani. To je dvignilo veliko prahu, saj se Vrzdenčani s tem niso strinjali in so celo skrili monštranco. Še danes ni povsem pozabljeno (vedno obstaja neko tiho tekmovanje med Horjulci in Vrzdenčani). O tem piše tudi Jožef Kržišnik v Zgodovini horjulske fare iz leta 1898, ki jo zaradi obsežnosti objavljamo v 1. delu in 2. delu.
Največja povojna akcija spomeniškega urada v Ljubljani je odkritje treh ciklov fresk iz različnih dob. Vse delo je po navodilih Spomeniškega konservatorija izvršil Matej Sternen (1925, 1926). Leta 1925 je bila preiskana ladja cerkve. Najdeni sta bili dve plasti stenskih slik, druga na drugi. Vrhnja plast iz začetka 15. stoletja je bila sneta s stene in prenešena v Narodni muzej v Ljubljani, po njeni odstranitvi je bila odkrita starejša spodnja plast iz 14. stoletja, fiksirana in nekoliko retuširana, ki je sedaj dostopna ogledu v cerkvi. Leta 1926 pa je bil preiskan prezbiterij in odkrite freske iz druge polovice 15. stoletja (1470).
Sedanja oblika cerkve je plod večkratnih prezidav. Najstarejša je lepo obokana ladja, postavljena že v romanski dobi, kar dokazuje romansko okno na severni steni iz prve polovice 13. stoletja, gotski prezbiterij z rebrastim svodom, slonečem na konzolah, iz druge polovice 14. stoletja, obok v ladji pa je iz prve polovice 18. stoletja. Na severni steni prezbiterija je majhna zakristija. Sedanji stolp je prizidan fasadi šele sredi 17. stoletja (nad zvonikovimi linijami iz leta 1658). Zaradi pilistrov, novih oken in obokov (18. stoletje) so bile freske na stenah močno poškodovane, zato so jih pobelili. Glavna tema slik je tvorila Kristusovo življenje in trpljenje.
Ohranile so se slike: Rojstvo Jezusovo, Oznanjanje pastirjem, Poklon neugotovljenega moža in žene novorojenemu in Poklon Sv. Treh kraljev.
Originalna freska sv. Krištofa je bila zaradi vidnega propadanja in škodljivih vplivov okolja leta 2001 sneta z južne zunanje stene prezbiterija cerkve sv. Kancijana in restavrirana ter shranjena v restavratorskem centru v Ljubljani. Leta 2003 so na to mesto naslikali kopijo, original pa je čakal, shranjen v Ljubljani vse do 3. decembra 2019, ko so jo vgradili v notranjost poslovilne vežice na Vrzdencu.
Na pokopališču je tudi stara kostnica, saj so v času, ko je bila na Vrzdencu še podružniška fara, pokopavali mrtve celo iz Šentvida. Cerkev sv. Kancijana je bila tudi podružnica polhograjske župnije. Leta 1733 pa je bil ustanovljen beneficij na Vrzdencu. Stalni duhovnik je postal domačin župnik Gregor Tottingen. Od 1785-1787 je obstajal pri cerkvi, nato pa so jo leta 1787 prenesli v Horjul, na pobudo Horjulcev. S tem so se strinjali tudi Podolničani in Zaklančani. To je dvignilo veliko prahu, saj se Vrzdenčani s tem niso strinjali in so celo skrili monštranco. Še danes ni povsem pozabljeno (vedno obstaja neko tiho tekmovanje med Horjulci in Vrzdenčani). O tem piše tudi Jožef Kržišnik v Zgodovini horjulske fare iz leta 1898, ki jo zaradi obsežnosti objavljamo v 1. delu in 2. delu.
O znamenitosti Vrzdenca ste vabljeni k branju naslednjega članka https://www.mojmojster.net/clanek/1939/tam_je_vrzdenec_tam_so_nebesa_je_zapisal_ze_ivan_cankar .
